Ko ne moreš več naprej

Ko ne moreš več naprej, se ustavi. Ne rabiš drvet z mislimi, da moraš in da je od tebe odvisen ves svet. Ker ni. In nič ni narobe, da ni. Pravzaprav je to prav super in prav osvobajajoče, ko to izveš. Da ne rabiš, da ti ni treba, da se lahko enostavno ustaviš in si vzameš čas zase, za svoj vdih in izdih. Da prejmeš mir, trenutek časa in veliko, veliko kisika, ker tega pa res rabiš. Rabiš tudi trenutek, rabiš tudi mir, oziroma skupaj miren trenutek za vdih. Na koncu vedno pridemo do najbolj čistih osnov. Potrebujemo najbolj enostavne stvari, ki jih preveliko krat jemljemo za samoumevne, so pa vse prej kot to.

Zatorej vzemi si trenutek za dihanje, dihaj, samo dihaj in, ko ti bo to dovolj, začni opazovat svoj vdih in izdih, poigraj se z njim, z dolžino, količino, nato zavedno vdihni stvari, ki so ti všeč, mir, sončen dan, poljub, sladoled iz pistacije na vroč dan, nasmeh prijatelja, dotik ljubljenega, izdihni pa stvari, ki jih ne maraš, hitenje, laži, sprenevedanje, ponesrečen projekt, let komarja, ko si se udobno namestil v posteljo.

Dihaj, spomni se na to, ko se ti zdi, da ne moreš več.