Točke moči

Kolikokrat se zgodi, da se nezavedno potopimo v nek film lastnih navadno manj pozitivnih doživetjih in si ga vrtimo v nedogled. V tistih trenutkih nismo ne igralci, ne režiserji, ne producenti, ampak mogoče en statist, ki nemočno stoji nekje v ozadju in se jezi, je nezadovoljen in čaka in čaka in čaka, da se bodo razmere spremenile. Kako enostavno bi bilo samo spremeniti oziroma premakniti svojo točko zavedanja in narediti drobcen korak, ki te prestavi na drug položaj mišljenja, razmišljanja in vedenja, da si ti in samo ti, tisti, ki imaš resnično vse niti v rokah. In ti si glavni in stranski igralec, režiser, producent, statist, montažer,...in šele, ko izstopiš iz tega filma, si misliš, zakaj sem tako dolgo čepel tu notri, zakaj se samo nisem vstal in pogledal stvari iz drugega zornega kota. Vse skupaj se ti potem zdi morda celo nesmiselno, čemu si si film vrtel...

Ker je težko stopiti iz drvečega vrtiljaka lastnih dogodkov, ki so se, se niso, se bodo morda zgodile, je v takem trenutku zelo navdihujoče imeti pri sebi ali v prostoru, kjer si, bodisi doma ali na delu, nek tebi ljub predmet, ki si ga osredotočiš za točko moči. Morda prstan, kipec, kamen, fotografijo ali karkoli drugega, ko ob pogledu nanj sestopiš iz avtoceste lastnih ujetih misli in si daš trenutek, da pogledaš ven, kakor skozi okno, globoko vdihneš, lahko prešteješ do 5, 10, 100,...lahko se spomniš na eno stvar, ki te osrečuje, si naslikaš mentalno sliko nečesa, kar te pomiri, lahko pa preprosto odpreš revijo, knjigo, internet in prebereš, kar ti pride pred oči. Samo toliko, da sestopiš iz lastnega jaza.