Odločitve, odločitve

Odločitve so samo začetek nečesa, kar se še ima dogoditi. Ko se odločaš, se premikaš iz faze čakanja, na fazo delovanja. Zraven odločanja pa velja omeniti enako pomembno stvar, držati se naših odločitev. Navadno je to težji del našega odločanja, je pa res, da, ko se zares odločimo, ko je zraven uma prisotno tudi srce in duša, takrat ni nobenih težav, pri tem, da se je treba odločitev držati. Takrat ni nobene dileme ali vprašanja ali dvoma, takrat smo se odločili in to je to.

Odločitve nas vedno nekam pripeljejo in premaknejo. Na boljše? Seveda! Drugače do vzgiba odločitev sploh ne bi prišlo, ker stvari se ne zgodijo zaman. Tega v našem svetu ni, četudi, nam kdaj tako izgleda. Ničesar se ne zgodi zaman!

Najin svet, kjer preprosto sva

V prostoru nabitem z najrazličnejšim
spektrom misli stoterih ljudi,
samo zaprem oči in s svetlobno
hitrostjo potujem v galaksijo
NAJINEGA SVETA.
Tam si ti, ki si tako kot jaz,
zaprl oči.
Tam sva zdaj sama in se loviva in
bežiš pred mano in se smejiš in
skačeš iz ene zvezde na drugo in
tam je samo najino sonce,
ki te je ožgalo po podplatih in
tam pri tretji sončni pegi te ulovim in
tam padeva na mehko meglico,
ki naju ovije in nosi v brezmejna prostranstva
in tam me poljubiš in jaz te pobožam po obrazu
in tam sta samo najini srci,
ki imata vlogo urinih kazalcev
in tam sva lahko šest minut več,
kot šteje neskončnost
in tja lahko prideva kadarkoli se nama zahoče
in tam sva lahko tudi, ko sva daleč
in tam PREPROSTO SVA.

Težke besede

Potrpežljivost, vztrajnost, pogum,... Težko kategorniki v zgodbi življenja. Morali bi se pogosto opreti na njih, pravzaprav ne pogosto, ampak vedno! Tako zagotovo nič ne nemogoče, nič ni preveč oddaljeno, nič ni šele ob koncu poti. Kadar sem potrpežljiva, vztrajam. Kadar vztrajam, sem pogumna. Kadar sem pogumna, na svoji poti uberem odločitve, ki so najbolje zame, kadar sem pogumna,sprejmem odgovornost zase in za svoje življenje, kadar sem pogumna storjene napake vidim kot izzive, kadar sem pogumna, sem to, kar sem.

Resnica

Ko bi bila resnica ena sama, bi bil ta svet en sam velik dolgčas. Da ima vsak svojo, je pravzaprav najboljša pogruntavščina obstoja bivanja. Resnica se udejanja iz različnih oblik, vzorcev, prepričanj, misli, želja, hrepenenj in jo je najmanj toliko različic, kot je ljudi (+ še drugih zavednih bitji na tem svetu). Ker ima vsak svojo, spoštujmo njegovo, njeno, njihovo in spoštovana bo tudi naša. Šele takrat bo lahko zavel resničen mir in ljubezen v vsej svoji veličastnosti.

Rutina

... osovražena beseda. Povezana z besedo disciplina, ki nam tudi ni povšeči, ampak obe v sebi skrivata neslutene darove, ki nam lahko pomagata ojačati življenjsko moč. Če si damo v dnevno rutino nekaj minut meditacije ali gibanja ali česarkoli, kar nam je ljubo, zakaj bi bilo to dolgočasno in utesnjujoče? Otrokom daje rutina varnost, nudi jim nekaj znanega, domačega in ljubečega. Če se obkrožimo s pozitivnimi stvarmi in damo le-te v rutino, lahko samo pridobimo. Če pa imamo v rutini, nekaj, kar nam več ne služi in nam celo daje občutek nemoči, vrzimo to stvar ven, zamenjajmo jo z nečim, kar nas navdihuje, nasmeji, osrečuje za tisti trenutek ali celo življenje. Samo naredimo to, samo en korak je potreben.

Točke moči

Kolikokrat se zgodi, da se nezavedno potopimo v nek film lastnih navadno manj pozitivnih doživetjih in si ga vrtimo v nedogled. V tistih trenutkih nismo ne igralci, ne režiserji, ne producenti, ampak mogoče en statist, ki nemočno stoji nekje v ozadju in se jezi, je nezadovoljen in čaka in čaka in čaka, da se bodo razmere spremenile. Kako enostavno bi bilo samo spremeniti oziroma premakniti svojo točko zavedanja in narediti drobcen korak, ki te prestavi na drug položaj mišljenja, razmišljanja in vedenja, da si ti in samo ti, tisti, ki imaš resnično vse niti v rokah. In ti si glavni in stranski igralec, režiser, producent, statist, montažer,...in šele, ko izstopiš iz tega filma, si misliš, zakaj sem tako dolgo čepel tu notri, zakaj se samo nisem vstal in pogledal stvari iz drugega zornega kota. Vse skupaj se ti potem zdi morda celo nesmiselno, čemu si si film vrtel...

Ker je težko stopiti iz drvečega vrtiljaka lastnih dogodkov, ki so se, se niso, se bodo morda zgodile, je v takem trenutku zelo navdihujoče imeti pri sebi ali v prostoru, kjer si, bodisi doma ali na delu, nek tebi ljub predmet, ki si ga osredotočiš za točko moči. Morda prstan, kipec, kamen, fotografijo ali karkoli drugega, ko ob pogledu nanj sestopiš iz avtoceste lastnih ujetih misli in si daš trenutek, da pogledaš ven, kakor skozi okno, globoko vdihneš, lahko prešteješ do 5, 10, 100,...lahko se spomniš na eno stvar, ki te osrečuje, si naslikaš mentalno sliko nečesa, kar te pomiri, lahko pa preprosto odpreš revijo, knjigo, internet in prebereš, kar ti pride pred oči. Samo toliko, da sestopiš iz lastnega jaza.

Ko ne moreš več naprej

Ko ne moreš več naprej, se ustavi. Ne rabiš drvet z mislimi, da moraš in da je od tebe odvisen ves svet. Ker ni. In nič ni narobe, da ni. Pravzaprav je to prav super in prav osvobajajoče, ko to izveš. Da ne rabiš, da ti ni treba, da se lahko enostavno ustaviš in si vzameš čas zase, za svoj vdih in izdih. Da prejmeš mir, trenutek časa in veliko, veliko kisika, ker tega pa res rabiš. Rabiš tudi trenutek, rabiš tudi mir, oziroma skupaj miren trenutek za vdih. Na koncu vedno pridemo do najbolj čistih osnov. Potrebujemo najbolj enostavne stvari, ki jih preveliko krat jemljemo za samoumevne, so pa vse prej kot to.

Zatorej vzemi si trenutek za dihanje, dihaj, samo dihaj in, ko ti bo to dovolj, začni opazovat svoj vdih in izdih, poigraj se z njim, z dolžino, količino, nato zavedno vdihni stvari, ki so ti všeč, mir, sončen dan, poljub, sladoled iz pistacije na vroč dan, nasmeh prijatelja, dotik ljubljenega, izdihni pa stvari, ki jih ne maraš, hitenje, laži, sprenevedanje, ponesrečen projekt, let komarja, ko si se udobno namestil v posteljo.

Dihaj, spomni se na to, ko se ti zdi, da ne moreš več.