Rutina

... osovražena beseda. Povezana z besedo disciplina, ki nam tudi ni povšeči, ampak obe v sebi skrivata neslutene darove, ki nam lahko pomagata ojačati življenjsko moč. Če si damo v dnevno rutino nekaj minut meditacije ali gibanja ali česarkoli, kar nam je ljubo, zakaj bi bilo to dolgočasno in utesnjujoče? Otrokom daje rutina varnost, nudi jim nekaj znanega, domačega in ljubečega. Če se obkrožimo s pozitivnimi stvarmi in damo le-te v rutino, lahko samo pridobimo. Če pa imamo v rutini, nekaj, kar nam več ne služi in nam celo daje občutek nemoči, vrzimo to stvar ven, zamenjajmo jo z nečim, kar nas navdihuje, nasmeji, osrečuje za tisti trenutek ali celo življenje. Samo naredimo to, samo en korak je potreben.

Točke moči

Kolikokrat se zgodi, da se nezavedno potopimo v nek film lastnih navadno manj pozitivnih doživetjih in si ga vrtimo v nedogled. V tistih trenutkih nismo ne igralci, ne režiserji, ne producenti, ampak mogoče en statist, ki nemočno stoji nekje v ozadju in se jezi, je nezadovoljen in čaka in čaka in čaka, da se bodo razmere spremenile. Kako enostavno bi bilo samo spremeniti oziroma premakniti svojo točko zavedanja in narediti drobcen korak, ki te prestavi na drug položaj mišljenja, razmišljanja in vedenja, da si ti in samo ti, tisti, ki imaš resnično vse niti v rokah. In ti si glavni in stranski igralec, režiser, producent, statist, montažer,...in šele, ko izstopiš iz tega filma, si misliš, zakaj sem tako dolgo čepel tu notri, zakaj se samo nisem vstal in pogledal stvari iz drugega zornega kota. Vse skupaj se ti potem zdi morda celo nesmiselno, čemu si si film vrtel...

Ker je težko stopiti iz drvečega vrtiljaka lastnih dogodkov, ki so se, se niso, se bodo morda zgodile, je v takem trenutku zelo navdihujoče imeti pri sebi ali v prostoru, kjer si, bodisi doma ali na delu, nek tebi ljub predmet, ki si ga osredotočiš za točko moči. Morda prstan, kipec, kamen, fotografijo ali karkoli drugega, ko ob pogledu nanj sestopiš iz avtoceste lastnih ujetih misli in si daš trenutek, da pogledaš ven, kakor skozi okno, globoko vdihneš, lahko prešteješ do 5, 10, 100,...lahko se spomniš na eno stvar, ki te osrečuje, si naslikaš mentalno sliko nečesa, kar te pomiri, lahko pa preprosto odpreš revijo, knjigo, internet in prebereš, kar ti pride pred oči. Samo toliko, da sestopiš iz lastnega jaza.

Ko ne moreš več naprej

Ko ne moreš več naprej, se ustavi. Ne rabiš drvet z mislimi, da moraš in da je od tebe odvisen ves svet. Ker ni. In nič ni narobe, da ni. Pravzaprav je to prav super in prav osvobajajoče, ko to izveš. Da ne rabiš, da ti ni treba, da se lahko enostavno ustaviš in si vzameš čas zase, za svoj vdih in izdih. Da prejmeš mir, trenutek časa in veliko, veliko kisika, ker tega pa res rabiš. Rabiš tudi trenutek, rabiš tudi mir, oziroma skupaj miren trenutek za vdih. Na koncu vedno pridemo do najbolj čistih osnov. Potrebujemo najbolj enostavne stvari, ki jih preveliko krat jemljemo za samoumevne, so pa vse prej kot to.

Zatorej vzemi si trenutek za dihanje, dihaj, samo dihaj in, ko ti bo to dovolj, začni opazovat svoj vdih in izdih, poigraj se z njim, z dolžino, količino, nato zavedno vdihni stvari, ki so ti všeč, mir, sončen dan, poljub, sladoled iz pistacije na vroč dan, nasmeh prijatelja, dotik ljubljenega, izdihni pa stvari, ki jih ne maraš, hitenje, laži, sprenevedanje, ponesrečen projekt, let komarja, ko si se udobno namestil v posteljo.

Dihaj, spomni se na to, ko se ti zdi, da ne moreš več.

Hata

Hvala.

Ko jo izrekamo brez, da pomislimo, kaj vse prinaša ena majhna beseda. Kakšno moč ima in, če bi jo ponavljali kot mantro, kjer vključimo še srce, smo nehote in nevede vstopili na najmogočnejšo cesto duhovnosti. Pa ne rabimo verjeti v nič in nikogar, nobeno dogmo ali verstvo, lahko pa verjamemo v vse, častimo še tako znano obliko boga, božanstev ali kakšno drugo nadnaravno silo, prostor za hvaležnost v življenju, nas vedno nadgradi in nagradi. Moč hvaležnosti nam prinaša blagostanje, mir in obilje, kajti stvari, za katere si hvaležen, pridejo v mnogoterih oblikah pomnožene nazaj. Pomisli, kaj pomeni ta beseda, kaj pomeni ta pojem. Hvaležen sem. Hvala. Hvaležen sem za... Hvala za...

...svež veter; čisto vodo; žvečilni gumi z okusom lubenice; nasmeh otroka; roke, ki ustvarjajo fino kosilo; denar, ki kupi fino kosilo, ko se rokam ne da ustvarjat; avtu, ki mi daje svobodo; pomivalnemu in pralnemu stroju, ki olajšujeta življenje; jabolku, ki raste na mojem drevesu; čebeli, ki brenči pri balkonskih rožah; ljubezni, ki me vidi kot popolno; hvala, hvala, hvala za...

Za kaj pa si ti hvaležen?

Raznolikost pogledov

Dež spira umazanijo tvojih besed iz katerih ne veje ljubezen.

A, jaz vem, da maske padajo nazadnje in da je milost zaobjeti Sedaj...

Kar delaš meni, delaš sebi. Ne skrbi, tolažila te bom tudi takrat, ko boš to spoznal.

Vdih življenja

V oceanu ljubezni

te išče srce moje duše.

Ko hrepenenje spremeni se

v kapljico poželjive lepote tebe,

takrat se izpolnim v eno, v eno vse.

Kaj se nabira v vijugah?

Misli, besede, obrati črk, ki se potikajo po vijugah mojega miselnega centra, pa tudi vtisi stoterih slik, ki drvijo ena mimo druge in se jih ne da prenesti na virtualni papir. Ni ga še takega orodja, ki bi posnemal našo notranjost, a vendar, se trudim delček pridobiti in ga s svetom deliti.

Odnosi, pravijo, so zakomplicirana stvar, mogoče res, a v bistvu, če jih olupiš do srža, se zelo poenostavijo. Pogledaš, najprej, kaj te moti oziroma, bolje rečeno, kaj ni v ravnovesju, ali te ima kdo preveč, ali te ima premalo - tvoje energije, iz tvojega stališča gledanja, potem pa se poskusiš vživeti še v tisto osebo, čigar odnos preglejuješ in narediš enako. Seveda je ta drug del subjektiven in je težko zares vedeti, kakšno je čutenje pri tej drugi osebi, lahko pa vsekakor dobiš dobro orientacijo in, če si iskren do samega sebe, velik približek ocene, kako stvari stojijo. Konec koncev so drugi naša ogledala in če imaš široko odprte oči in si pripravljen globoko in mirno dihati, izveš vse, kar je vredno vedeti zate.